00 01 02 03 04 05 06 07
00
01
02
03
04
05
06
07

Vbodne rane trebuha - analiza 10-letne serije

Borut Gajzer, Stojan Potrč, Tomaž Jagrič, Arpad Ivanecz
Dopisovanje

As. mag. Arpad Ivanecz, dr.med.
Univerzitetni klinični center Maribor, Oddelek za abdominalno in splošno kirurgijo, Ljubljanska 5, SI-2000 Maribor, Slovenija
Telefon +386 41962402
E-pošta: arpad.ivanecz@ukc-mb.si

Izvleček

Namen: Incidenca vbodnih ran trebuha (VRT) je na nekaterih območjih Sveta visoka. Dilema glede principov oskrbe takšnih poškodovancev je še vedno odprta. Namen naše študije je analiza epidemioloških in demografskih značilnosti takšnih poškodb, prikaz strategije zdravljenja ter primerjava rezultatov z rezultati iz literature.


Metode: Opravili smo retrospektivno analizo vseh poškodovancev z VRT, ki so bili zdravljeni v naši ustanovi v obdobju od leta 1997 do 2007. Indikacija za laparotomijo je bilo stanje kardiocirkulatorne nestabilnosti ali znaki draženja peritoneja. Dokaz penetrantne poškodbe trebuha (PPT) je prav tako pomenila indikacijo za laparotomijo tudi pri bolnikih, ki so bili sicer brez simptomov.


Rezultati: Skupaj je bilo v naši ustanovi obravnavanih 56 poškodovancev z VRT. 51 poškodovancev je bilo s samo eno vbodno rano, ki so bili ob sprejemu brez simptomov. Skupaj je bilo 23 laparotomij zaradi VRT, v povprečju dve na leto (letno število laparotomij je znašalo od 0 do 4). Od organov v trebušni votlini so bila največkrat poškodovana jetra in tanko črevo. Zapletov po operaciji je bilo 13% pri 23 bolnikih s PPT. Kasnih zapletov po odpustu iz bolnišnice je bilo 26%. Nihče od bolnikov z VRT ni umrl, bodisi zaradi vboda samega ali pa zaradi zapletov po operaciji.


Zaključek: Število VRT v naši regiji je bistveno manjše kot v nekaterih drugih urbanih področjih po svetu. Prednost selektivno konzervativnega pristopa pri VRT je nesporna in se odraža v manjšem deležu nepotrebnih laparotomij. Takšen pristop pa zahteva izkušeno ekipo kirurgov, natančno oceno kliničnega stanja, neprekinjeno dostopnost do slikovnih preiskav in invazivno diagnostičnih postopkov ter možnost takojšnjega kirurškega ukrepanja. Kadar takšni pogoji niso dani, je bolj varen tradicionalen pristop - laparotomija ob dokazu PPT.


Celoten članek